Zakaj potovati?

Živim v času, ko so potovanja vsem na dosegu roke. Nizkocenovci na področju letalskih kart, železniške InterRail vozovnice za pohajkovanje po Evropi in navsezadnje »crowdfunding« in aplikacije kot sta Uber in Airbnb so nam omogčili, da potovanja postanejo naš vsakdanjik. Sam to dodobra izkoriščam. In kljub temu, da potujem – skupinsko ali individualno – vedno več; na potovanja še vedno gledam kot na privilegij. Nič drugega, kar je v svoji goli osnovi tako preprosto, mi ni tako zelo zapletlo, razpletlo in spremenilo življenja kot potovanja. Ja, potovanja te naredijo bogatejšega!

Živi življenje.

Odraščal sem v majhnem ribiškem mestu. Če ne bi imel priložnosti potovati, bi imel veliko težav z razumevanjem sveta izven mehurčka države v kateri živim. Ko potuješ in raziskuješ druge države pa spoznaš in vidiš vse lepote, ki jih svet ponuja. Od prelepih sončnih zahodov na obalah Barcelone, kolesarskega vrveža Amsterdama, neštetih nebotičnikov New Yorka, okusne hrane na Balkanu, pa vse do mogočnosti slapov Niagara in še bi lahko našteval. 

V kolikor se na pot ne odpravimo ko smo še mladi, se kaj hitro lahko zgodi da željo po raziskovanju in odkrivanju sveta izgubimo in se potovanje ne odločimo niti ko smo starejši; sploh, ko zares vstopimo v svet odraslih na pleča prevzamemo večje breme in odgovornost. Zato je treba potovati mlad. Ko enkrat užiješ slast in adrenalin, ki ga ponuja prosto raziskovanje prej neznanega, se ti odprejo nova obzorja; takšna za katera prej sploh nisi vedel ali pa so obstajala zgolj v tvoji glavi. Potovanja te spremenijo in prevzamejo – s svojo preprostostjo, čistostjo in raznolikostjo.

Na žalost kraj kjer sem odraščal ni ponujal veliko raznolikosti. V kolikor malce posplošim; smo si bili vsi v moji družbi zelo podobni – na svet smo gledali zelo podobno; ujeti v »okvirih« našega mesta, naše države in naše kulture. S potovanji sem spoznal drugačnost. Hitro sem dojel, da lahko svoje življenje obogatim z predragocenimi izkušnjami ob spoznavanju domačinov v krajih, ki so mi neznani; do danes sem z nekatermi ljudmi, ki smo mi na mojih potovanjih prekrižali pot stkal nekaj iskrenih in globokih prijateljstev. Protestantska severna Evropa mi je dala lekcijo delavnosti in discipline. Spoznal sem, da so trud, marljivost in potrpežljivost nujne komponente za končni uspeh. Vroči pirenejski polotok je izzval vso mojo zabavno plat, ki je prej nisem poznal. Temperamentni Balkan me je naučil kako v isti sapi ljubiti in sovražiti; kako se smejati in kako jokati. Čez lužo sem pozabil spati in se nalezel ekstremno hitrega tempa življenja ko vsaka minuta šteje. Tako sem se naučil sprejemati drugačnost ter spoznal življenje izven moje cone udobja.

Ko si enkrat na poti ugotoviš kako veliko stvari v življenju jemlješ za samoumevne. Pametni telefon? Ne, ta ni samoumeven povsod. Ponekod nista samoumevna niti tekoča voda in elektrika. Dokler o vsem tem poslušamo zgolj po televiziji ali pa na hitro preberemo med »News feed-om« na Facebooku, se nas stvar zares ne dotakne. V živo je drugače. Tako z manj prijetnimi zadevami, kot s tistimi bolj. Niti najboljši govorec vam s svojim pripovedovanjem ne more vzbuditi občutka, ki ga doživljate, ko prvič plavate z delfini ali pa zgolj srkate skodelico sveže pražene kave sredi nedotaknejega pragozda. Tega ne slišiš ali prebereš … to doživiš. 

Starejši kot sem bolj spoznavam, da vem zelo malo o življenju. Pravijo, da svet stoji na mladih; in prav mladi smo tisti, ki z velikim zagonom samozavesti krojimo sedanjost. A ravno ta samozavest nas včasih lahko zaslepi in ne dojemamo okolice v vsej njeni realnosti. Pot te lahko postavi pred težke preizkušnje in šele takrat ugotoviš kako velik in mogočen je svet v primerjavi s tvojim sprejemanjem družbe. Po naravi sem egocentrik; verjamem vase, v svojo pot in svoje odločitve. Vseeno pa so me prav potovanja naučila velike mere skromnosti in dejstva, da se svet ne vrti zgolj okrog mene. Zagotovo se prepoznavam kot posameznika, ki igra vlogo. Kot posameznika, ki lahko predstavlja spremembo. Ampak po vseh izkušnjah po svetu tudi kot posameznika, ki je odprt do sprememb in ponižen do drugačnosti. In vse lepote, ki jo slednja ponuja. 

Na potovanjih sem spoznal sebe s tiste druge, neodkrite strani.

Ponižnost, disciplina, veselje, ljubezen, znanje, prijateljstvo… Vse to sem našel na poti in prav zato se bom vedno znova odpravljal nazaj. Nazaj na pot. Vseeno pa vse prej našteto ne preseže dejstva, da sem poleg vsega videnega in slišanega, poleg vsega tega kar sem lahko okusil in spoznal; najbolj pomemben jaz sam in moje dojemanje samega sebe. Na potovanjih sem spoznal sebe s tiste druge, neodkrite strani. V mozaik svoje osebnosti sem dodal koščke, ki danes tvorijo mene in mojo osebnost. Mene, ki sem potoval. Mene, ki sem se spremenil. In še se bom.